predstava

Ogromna stavba pomorske šole cesarske in kraljeve avstro-ogrske vojske, ime jugoslovanskega podmorničarja, ki je začel z zbiranjem prepovedanih knjig na dnu morja, da bi na koncu umrl kot partizan v gorah Bosne ... ali potrebujete še kaj drugega, da začnete pustolovščino med resničnostjo in domišljijo?

Ob ustju reke, kjer je Avstro-Ogrska konec 19. stoletja zgradila pristanišče za trgovino z lesom, ki je kasneje zaradi vzpostavitve etnične meje sovraštva in nasilja padlo v nemilost, sta danes ostala le dva dotrajana tovorna žerjava, kakšen galeb in lokalni posebnež, ki mrmra: »Tukaj je, tukaj je ... tukaj je Medeja spet videla morje!«

Lipa je v slovanskih jezikih ime za drevo in lipa ima v mnogih slovanskih kulturah sakralni pomen. Lipa pa je tudi vas, kjer so nacifašisti 30. aprila 1944 pobili 287 nemočnih civilistov. Danes so tam ostali ostanki nekaterih požganih hiš in muzej, čudovit muzej, ki so si ga želeli, ga ustvarili in ko ga upravljajo čudoviti ljudje, in občutek je, da je vsaj tukaj sveto premagalo grozo.

Pravijo, da je cesar Teodozij noč pred bitko molil na teh višavah in imel videnja. Pravijo tudi, da je istočasno v cerkvi v Hebdomonu v Konstantinopoliju demon napovedal poraz poganstva, a ker nadaljnje preiskave niso mogoče, se bomo zadovoljili že s tem, da na bregove reke Hubelj prinesemo košček Bizanca.

Oblika mesta, ki stoji na hribu, ali kar je isto, oblika hriba z mestom in drugimi pobočji ter drugimi hribi naokoli, ima neposrednost intuicije, moč vizije. Kot da bi nakazovala resničnost sveta onkraj vsakega diskurza, vsake retorike in predvsem onkraj retorike naroda. Kje smo? Tukaj, tam? Kakšen smisel pa ima tukaj in tam, ko se mesto razvija drugače, navzgor, da si prisluži sonce, življenje, ljubezen?

Prihajajoč iz Italije, je mejni prehod Rafut dvojno odtujen: na eni strani rešetke in hišice mejnih stražarjev spominjajo na jugoslovansko drugačnost predvčerajšnjega dne, tako blizu in hkrati tako nedosegljivo; na drugi strani pa se iz gozda tik za njim nerazumno dviga minaret, ki pa spominja na neko drugo drugačnost, onkraj Balkana, onkraj morja, tako oddaljeno v času, da smo pozabili, kako zelo ji pripadamo.

Majhna cerkev je pravzaprav posvečena svetemu Petru in svetemu Blažu, ampak zame je bila od vedno samo cerkev svetega Blaža. Če sem sprva mislil, da me spomin vara, zdaj, ko sem prebral, da se je svetnik rodil v Sivasu, starodavni armenski Sebasti, namesto pastelnih fresk nenadoma vidim pesek in indigo čudes Ikhanidskega sultanata, še dlje za Matajurjem se že zdi kot Ararat in vse se povrne.

V teh krajih so umorili Guida Pasolinija in danes, tako kot včeraj, hribi postanejo ravnine, ne da bi to kdo opazil. »Brez Judrija ne boste nikoli razumeli vzhodne meje,« me je opozoril gospod Zoran, ko je dvignil glavo od skodelice, pena kapučina pa tik pod nos. Več kot leto dni nisem upošteval njegovega nasveta in pravzaprav do zdaj nisem razumel skoraj ničesar; zdaj so pričakovanja velika, toda okoli mene je le velika, velika tišina.

Na pol poti med starim gradom na hribu, ki so ga zgradili na željo oglejskih patriarhov, in novim v mestu, kjer je kosilo grofa Coroninija padlo v vodo zaradi novice o kmečkem uporu leta 1713, stoji čudovita bela knjižnica, obdana z brezami, na trgu majhna lesena hišica za rabljene knjige in na brezah majhna lesena hišica za ptice.

Nekoč je Lendkanal povezoval Wörthersee vse do mestnega središča, vse do tržnice, in pravijo, da so po njem prevažali blago celo beneški gondoljerji. Zdaj je ostala le stara, neuporabna barka in nejasen občutek nostalgije, bodisi za Benečani, Slovenci pred plebiscitom ali Judi pred holokavstom.

Tik ob trgu, ob glavni cesti, ki je nekoč povezovala Oglej z Germanijo, je še vedno majhno dvorišče, zaprto vase, skrito dvorišče, kot da bi varovalo skrivnost. Tam lahko pojeste odlično pirino juho, in če ste tam na poletni večer brez prevelikega števila turistov, lahko slišite ljubezensko pesem sove.

Tu so se leta 1478 med krajema Veliki Koritnik in Zuc de la Guardia osmanske enote Skender Paše spopadle z beneškim kontingentom in na bojišču pustile kopja, od tod tudi ime. Skenderjev priimek je bil Mihajlović, turško Mihaloǧlu, bil je potomec bizantinskega guvernerja, ki se je spreobrnil v islam, in vse tukaj gori potrjuje legendo.

»V Čepovanu je norec, ki organizira festival predstav, branja, glasbe, kipov, kjer za nekaj dni vzhodno od Bajnšic spet plapola jugoslovanska zastava ...« to je pred več kot desetimi leti rekel moj profesor gledališke antropologije na akademiji Nico Pepe v Vidmu. In zdaj, ko je norec postal moj dragi prijatelj, smo končno tudi mi v Čepovanu. Naj živi Socialistična federativna republika Jugoslavija! Naj živi Anton Špacapan!

V antičnih časih se je imenoval ad Aquae Gradatae, in ko se sprehajate po mozaikih v baziliki svete Evfemije z motivi, ki poustvarjajo sledi morskih valov na obali, se pravzaprav vse povrne. Vse razen usode čudovitega slonokoščenega škofovskega stola iz bizantinske dobe, ki izhaja iz Aleksandrije v Egiptu in je bil stoletja ponos mesta, a ga večina ljudi smatra za večno izgubljenega.

Qui nel 1478 tra la Creta di Aip e lo Zuc de la Guardia le truppe ottomane di Skender Pascià si scontrarono con un contingente veneziano lasciando sul campo di battaglia le lance da cui il nome. Skender di cognome faceva Mihajlović, in turco Mihaloǧlu, era il discendente di un governatore bizantino convertitosi all’Islam, e tutto quassù conferma la leggenda.

Italijanska Gorica, seveda, in vendarle »Villa quae Sclavorum lingua vocatur Goriza«, kot piše v srednjeveškem dokumentu, kjer je prvič omenjena. In pravzaprav je dovolj, da se povzpnemo na kateri koli hrib tam naokoli, da bi razumeli, da je geografija, še pred zgodovino, tista, zaradi katere je Gorica tudi Gurize, Gurissa, Gorica, Görtz. In lepo je, vse je lepo tam zgoraj, kjer se zdi, da že z enim samim pogledom objamemo vso Evropo, celino in morje.