Prvačina / Gradišče nad Prvačino

»Z izrazom aleksandrinke mislimo vse ženske iz Goriške, večinoma Slovenke, a ne samo, ki so med drugo polovico 19. in prvo polovico 20. stoletja odhajale v Egipt, predvsem v Aleksandrijo, služit kot dojilje, varuške, kuharice ali natakarice ...« mi pove Andrejka Humar, ena od upravnic njim posvečenega muzeja v Prvačini. 

»Plovba po morju iz Trsta z Lloydovimi ladjami je trajala tri dni in tri noči. Večina jih je službovala v premožnih evropskih družinah raznih impresarijev in poslovnežev, ki so prispeli v Egipt po odprtju Sueškega prekopa, nekatere, in to so številne ženske iz Gradišča, pa so se znašle celo v rezidenci egiptovske kraljeve družine. Na teh območjih so njihovo zgodbo pogosto primerjali s srednjeveško legendo o Lepi Vidi, prelepi slovanski deklici, ki jo je pregnal zlobni Saracen in ki se je ob spoznanju, da nikoli več ne bo videla svojih najdražjih, raje odločila za samomor in se vrgla v morje, toda v resnici je bila za mnoge to pozitivna izkušnja in so pravo travmo doživele šele ob vrnitvi v domovino, kjer je izkušnja večje svobode iz tujine pogosto trčila ob veliko bolj restriktiven patriarhalni svet.«

Ob novici o Gradiščankah v rezidenci kraljeve družine trznem in se nenadoma spomnim, da je Mohamed, pesnik in glavni junak naše predstave, Mohamed, rojen v palestinskem begunskem taborišču nedaleč od Alepa, pravzaprav potomec druge veje egiptovske kraljeve družine… noro! In danes smo tukaj, na kraju, od koder so pred njim drugi migranti hodili službovat v palačo Ras atTīn, prav k njemu domov ... 

Sonce je že začelo zahajati, Kras onkraj doline je črnkast madež v plamenih ognja, in nenadoma se spomnim, da je pred nekaj meseci, ko sem se sprehajal po istem ognjenem sončnem zahodu po ulici Hammām addahab v Aleksandriji v Egiptu in iskal sedež »Rdeče barake«, anarhistični brlog, ki ga je v mladosti obiskoval Ungaretti, na moje veliko presenečenje mujezin sosednje mošeje začel peti verz iz 4. sure, sure žensk.