Sabotin / Sabotino
Program
19:30 raziskovanje vršnega grebena Sabotina in jarkov prve svetovne vojne, ki ga vodi Bogdan Potokar; odhod izpred Doma na Sabotinu - Šmaver 2, 5250 Šolkan
20.30 možnost večerje na lastne stroške v restavraciji Doma na Sabotinu (potrebna rezervacija: +386 (0)31656603) ali piknik večerja v Domu na Sabotinu
21.30 začetek predstave v Domu na Sabotinu
jezik dogodka: slovenščina
informacije: +39 3281547471
zahvala: Fundacija Poti miru na Posočju, Dom na Sabotinu, Bogdan Potokar
Sabotino, Sabotìn, po furlansko Mont di San Valentin.
6. avgusta 1916 je med šesto soško bitko pehota 78. polka italijanske kraljeve vojske, sloviti toskanski volkovi, osvojila vrh in si tako zagotovila nadzor nad goriškim predmestjem.
Velik podvig, velik ponos, naj živi: če je res, da je bil Valentin razglašen za svetnika, in to za svetnika ljubezni, da bi nadomestil poganski praznik Lupercalia – praznik, katerega namen je zagotoviti plodnost čred in zlasti njihovo varnost pred napadi volkov – si Italijani ne bi mogli izbrati primernejšega kraja za poveličevanje svojega poguma, svoje hrabrosti, svojega naroda.
D'Annunzio je vse to mojstrsko strnil v znamenitem »Bilo je kot perut, ki ne pušča sledi, prvi krik je zajel goro«, pri čemer pa je pozabil omeniti, da so zadnje ostale odpornike, ki so se umaknili v notranjost gore, večinoma dalmatinske vojake iz 37. strelskega polka cesarsko kraljeve avstro-ogrske vojske, polili z oljem in žive zažgali kot Muata al-Kasasbeha, jordanskega pilota, ki ga je januarja 2015 usmrtila ISIS. »Kot perut, ki ne pušča sledi«...
»Prekleti D'Annunzio« zagrmi Bogdan in udari s pestjo po karirastem prtu ene od miz v svoji restavraciji tik pod vrhom Sabotina, v stavbi, v kateri je bila do nedavnega garnizija jugoslovanskih vojakov.
Ko izstopiva, da bi se odpravila po poti »Muzej na prostor Sabotin«, muzeja na prostem, ki ga organizira društvo Pot miru, se umiri in mi začne pripovedovati o strelskih jarkih, o tem, kako je vojna bila »bolj za kramp kot bajonet«, o vplivu bojev na morfologijo južnega grebena in nato o določitvi meje po drugi svetovni vojni, o pogosto prijateljskih odnosih med italijanskimi in jugoslovanskimi vojaki: »Pogosto izmenjujejo kavo, tobak in časopise z golimi damami.«
Ko prispemo do cerkve svetega Valentina, ne reče ničesar več, ker je vse okoli nas čudežno: zasnežene Julijske Alpe, gozdnati Banjška in Trnovška planota, lazurni kamen Soče, ki se vije med zadnjimi hribi, da bi se nato izlila po Furlanski ravnini in v morje, potem pa Trst, oglejski zvonik in med tem in onim morje, Istra in potem še eno morje.