Izvir Timava / Bocche del Timavo

»ἐν αὐτῶι δὲ τῶι μυχῶι τοῦ Ἀδρίου καὶ ἱερὸν τοῦ Διομήδους ἐστὶν ἄξιον μνήμης͵
τὸ Τίμαυον・ λιμένα γὰρ ἔχει καὶ ἄλσος ἐκπρεπὲς καὶ πηγὰς ἑπτὰ ποταμίου ὕδατος
εὐθὺς εἰς τὴν θάλατταν ἐκπίπτοντος͵ πλατεῖ καὶ βαθεῖ ποταμῶι.«

»Na dnu Jadranskega zaliva je 'Timavum', tempelj, posvečen Diomedu, ki ga je nujno omeniti: ima pristanišče in čudovit gozd ter sedem izvirov dobre pitne vode, ki se, potem ko se združi v široko in globoko reko, izliva v morje.«

Tako pravi Strabon nekaj vrstic prej, preden citira sirskega geografa Posidonija iz Apameje v že pred dnevi v Škocjanu prebranem odlomku o poti Timave. Toda pred Strabonom, pred Posidonijem, pred templjem, posvečenim Diomedu, je gozd, posvečen Bogu živali, kjer lovski psi niso hoteli preganjati plena in kjer so mirno sobivali volkovi in jeleni, in pred gozdom, posvečenim Bogu živali, je jezero okoli gozda in so izviri Timave, deroči iz žive skale, deroči izviri, posvečeni boginji materi.

Po mnenju litvanske arheologinje Marije Gimbutas boginja mati, božanstvo, ki so ga vsaj do prihoda indoevropskih ljudstev častili po vsej Evropi, ni imela enotne ikonografije, temveč je bila predstavljena v več sto različnih podobah, občasno sestavljenih iz različnih kombinacij antropomorfnih, zoomorfnih in abstraktnih elementov, v katerih so pogosto prevladovale vodne reference: boginja je bila pogosto upodobljena kot vodna ptica, na njenem telesu so prevladovali abstraktni simboli, kot so cikcakasti in vijugasti motivi z jasno vodno referenco, vseprisotni trikotniki, ki simbolizirajo vulvo, pa so bili pogosto povezani z motivi mreže, ki simbolizirajo maternično tekočino, skrivnost, iz katere teče življenje kot iz vode izvirov, vode rek, iz vode neba. 

Malo še ostanem in opazujem razburkane vode, ki se izlivajo iz skale in ustvarjajo neskončne vrtince in kroge nedoločene barve med sivo, turkizno in sinjo: nekaj skrivnostnega je v tej stalni, neizčrpni in nežni moči, ki bruha iz zemlje, nekaj ženstvenega, kar ne razumem, nekaj o Evropi, česar ne morem razumeti. 

Za njim je kamnito vznožje gore Hermada, ki so jo Italijani iz tretje armade poskušali zavzeti na vse načine, ne da bi jim to uspelo, na terenu pa so pustili na tisoče mrtvih. »Tu pri Timavi so se odvijale nekatere najbolj smrtonosne bitke soške fronte,« mi je zaupal Roberto Todero, tržaški zgodovinar in poznavalec prve svetovne vojne, »ni naključje, da so posmrtne ostanke enajstega neznanega vojaka našli tukaj ob reki, pozneje pa so jih skupaj z drugimi desetimi prenesli v Oglej, da bi izbrali, katerega bodo posvetili na Oltarju domovine v Rimu«. 

Vrnem se do Timave, do cerkve svetega Janeza iz Tube. Apsida je poplavljena, polikromirani mozaiki s Salomonovimi vozli so pod vodo, med podstavki stebrov rastejo zelene križnice. Za trenutek se slepim, da je zunaj cerkve še vedno lacus timavi, o katerem je govoril Tit Livij, ko je citiral Strabonovo »široko in globoko reko«, a to je le trenutek, zunaj je promet, hrup in loca deserta Líserta, ki jih zaseda industrijska cona.