Ambulanta E preko 4g

Ambulanta E preko 4G. Zagotovo so ji partizani dali to ime iz čisto določenega razloga, a tega raje ne vem, raje ga imam v mislih kot nerešljivo uganko, nerazložljivo misterioznost, čarobno sosledje zvokov, v trenutku vzbujajoč skrivnostnost, tveganje, pustolovščino. In vendar se zdi, da ta ambulanta že na začetku, ta ambulanta iz latinskega ambulare »iti, nadaljevati, hoditi«, kot da že sama po sebi razkrije več kot le drobec pomena, zdi se, da pove vse in takoj.

Kajti v dveh letih in pol delovanja, od začetka leta 1943 do pomladi 1945, je bilo treba Ambulanto E preko 4G, da je ne bi odkrili, neštetokrat seliti: z Vršiča na Pokrovec, s Pokrovca ​​na Javornik, z Javornika v Konjsko dolino, gor in dol po apnenčastih grebenih pokljuške planote, med gozdovi, pašniki in spet gozdovi, ki po potrebi postanejo travnik, šotor, zavetišče za živali, lesena baraka. In zdi se, da so te selitve skorajda sledile sezonskim premikom pastirjev, slednji so črede gnali iz doline na vmesne pašnike in nazadnje na visokogorske pašnike pod vznožjem triglavskega pogorja.

Ostala je zadnja različica stavbe, v celoti lesena konstrukcija dveh sob s po petimi pogradi za deset ljudi, z majhnim atrijem, na stene katerega namerava Miloš Kermavner, sin partizana in bolnika Ambulante E Alojza Kermavnerja, k že obstoječim s spenjačem pritrditi plastificirane liste z dodatnimi podatki in fotografijami. Ker je moje znanje slovenščine negotovo, si ne upam zastaviti vprašanj, ki bi si jih želel, omejim se zgolj na prepoznavanje imen nekaterih protagonistov Ambulante E, upodobljenih na fotografijah: politični delegat Sergej, zdravnika Matjaž in Borut, kuharica Alenka, medicinska sestra Rosvita. »Rosvita je še živa, stara je 97 let, je v domu upokojencev tu v bližini, v Srednji vasi« mi zaupa. 

Ko se spuščamo po hribu navzdol, da bi obiskali Rosvito, opazujem, kako Miloš skrbi za za novinarko Vlasto Felc, da ji ne zdrsne na poledeneli poti. Hodi za njo, skače z ene strani poti na drugo, odvisno, kje preti nevarnost, premikajoč roke, kot da se pripravlja, da jo ujame, če bi padla. Njegovi gibi so hkrati frenetični in neuporabni, ko ga tako opazujem, to nasprotje preplavi nekaj ganljivega, poetičnega: za trenutek se zdi, da je Ambulanta E res še živa, tukaj, zdaj, medtem ko postaja hladno in je okoli nas gozd z gosto poraščenimi drevesi in sneg.