Brezje / Montemaggiore
Program
17:00 raziskovanje izvirov Nadiže v organizaciji deželne gozdarske službe – postaja Ahten; odhod iz Brezij, od cerkve svetega nadangela Mihaela – Brezje 1, 33040 Tipana in prihod na most Ponte Vittorio (povratek z zasebnim prevozom, ki ga zagotavljajo organizatorji)
20.30 večerja iz nahrbtnika oziroma možnost večerje n lastne stranke stroške v lokalu La Vrata Gialla - Brezje 2, 33040 Tipana
21.30 začetek predstave v cerkvi svetega nadangela Mihaela v Brezju
jezik dogodka: italijanščina
informacije: +39 3281547471
zahvala: comune di Taipana, Corpo Forestale dello Stato - sezione Taipana, B&B La Vrata Gialla, Italo Busiol
Gora Tenzeclavo, gora Ioànaz, gora Topli Uorch, gora Merzli Uorch, potok Tasajauar, potok Tasabazaretan, koča Sredgnobardo, koča Totisouze in spet: Tanacertegna, Orenavragnerop, Uonenastiemane, Unenabarde, Uonalopate, Unarobu, Tu Robu, Rohateza, Ostra Scala, Sliamanza … ampak kje sem končal?
V nekaterih primerih še lahko prepoznam vsiljene italijanizacije slovenskih besed, v mnogih drugih, v večini, pa sem čisto izgubljen, nič ne razumem. »To je ponassi,« mi pojasni Italo, gospod iz Trevisa, ki se je že pred več kot tridesetimi leti odločil, da bo prišel sem živet, »da 'po našem', kar v slovenščini pomeni 'po naše'. Na žalost se je po potresu mesto izpraznilo in danes, razen nekaj norcev, kdo bi si želel živeti tu zgoraj, izoliran od vsega in vseh? Tako brez ljudi, brez skupnosti, vas umre, z vasjo pa umre tudi 'ponassi'«.
Razmišljam o »po našem«, ki ne umira samo zaradi potresa, ampak tudi in predvsem zaradi uspeha nacionalnih politik, strukturno nenaklonjenih drugačnosti, razlikam, in zaradi depopulacije gora, ki jo povzroča enosmerna razvojna logika. Mislim na po naše, ki se še vedno upira na gorskih vršacih, na pašnikih, prepuščenih visoki travi, med zdrobljenimi kamni porušenih domačij. Razmišljam o slovenskih ljudeh, ki so dali ta nenavadna imena, kdo so bili? Kako so živeli? V kakšnem odnosu so bili s temi pobočji, temi pečinami, temi hrastovimi, lipovimi gozdovi, temi vodami, zaradi katerih je vse izprano, spolzko?
In potem pomislim na Nadižo, ki je v slovenščini ženska, na Nadižo, ki je bila pred tem Natissa in je nihče ne pozna, na Nadižo, ki je imela v antičnih časih drugačno strugo, strugo, ki je omogočila ustanovitev Ogleja, rečnega pristanišča, odprtega za Jadran, za zasnežene gore Libanona, za zeleno delto Nila.
»Vse sem naredil, naredil sem jih: naredil sem Libijo, naredil sem Egipt, naredil sem Etiopijo. Postavljali smo jezove, gradili nasipe. Mesece in mesece sem bil v Adis Abebi, nato pa sem se za nekaj tednov vrnil sem v kočo Sredgnobardo, si lahko predstavljaš?« Franco Sturma, tukaj rojen leta 1949, je pravkar prišel pozdravit svojega prijatelja Itala. »Etiopija je čudovita: gore Semien, previs nad reko Tekeze, drevesna vresja, ki se dvigajo nad prepadi izpranih črnih skal, kuduji s spiralnimi rogovi in bradami vzdolž vratu, pavijani, bolj se jim približaš, bolj razumeš, kako zelo so ti podobni ... ampak tudi tukaj je lepo, se ti ne zdi?«