Škocjan
Program
16:00 srečanje ob vhodu v Park Škocjanske jame - Matavun 12, 6215 Divača
16:15 voden ogled Škocjanskih jam s Turističnim društvom Škocjan (število udeleženih v sprehodu je omejeno na 30, prosimo da se predhodno prijavite na kontaktno številko)
19:00 začetek koncerta Tineta Grgureviča pri cerkvi sv. Kancija, Kancijana in Kancijanile - Škocjan 8, 6215 Divača
20:30 okrepčilo lokalne skupnosti pri cerkvi Kancija, Kancijana in Kancijanile
21:30 začetek predstave pri cerkvi Kancija, Kancijana in Kancijanile
jezik dogodka: slovenščina
informacije: +386 30313488
zahvala: Turistično društvo Škocjan, David Gombač, Gea Gombač
»Ποσειδώνιος δέ φησι ποταμον τον Τίμαυον εκ των ορων φερόμενον καταπίπτειν
εις βερεθρον, ειθ’ υπο γης ενεχθεντα περι εκατον και τριακοντα σταδίους επι τη
θαλαττη την εκβολην ποιεισθαι.«
»Posidonius tradit — flumen Timevus e montibus dilatum voragine terrae adsorbevi sub qua, ubi per CXXX stadia decurrente, eum in mare effluere.«
»Posidonij poroča, da je reko Timavo, ki je narasla spuščajoč se z gora, posrkalo zemeljsko brezno, pod katerim je tekla 130 stadijev in se izlila v morje.«
Tako Strabon navaja besede velikega sirskega geografa Posidonija iz Apameje, in res reka Reka/Timava po približno štirideset kilometrov dolgi poti po površju, začenši pri gori Snežnik, ponikne v kompleks podzemnih rovov pod naseljem Škocjan. Voda reke vstopi v votlino, dolgo več kot šest kilometrov, in teče skozi več zelo globokih udornic: Mala dolina, globoka 120 m in Velika dolina, globoka 165 m. Od tod reka, potem ko je prešla velikansko sotesko s približno dvajsetimi slapovi, izgine v sifon in se na površju ponovno pojavi šele po približno štiridesetih km pri Štivanu/San Giovanni di Duino, le streljaj od Jadrana.
Trenutno ne vem, ali naj me bolj navdušuje čudež narave ali radovednost človeka, ki je že pred dva tisoč leti zabeležil vse te geografske posebnosti (in kako? Kdo je prišel v Apamejo, da bi Posidoniju povedal za Timavo, za jame, za Kras?). Morda pa ni treba izbrati, saj so v te iste jame, med te iste skale, ki pozdravljajo penečo se reko, ljudje pozne bronaste dobe, o katerih vemo malo ali nič, imeli navado odvreči nekaj svojih najdragocenejših dobrin, orožje, okraske, obredne pripomočke, v obredu darovanja je človek svoje predmete namenil za večje dobro. Dobro, o katerem v znanstveni srenji še ni enotnega mnenja in o katerem se tudi jaz, takole na hitro, ne bi mogel izjasniti, in ko nadaljujem pot od jam vse do vasi Škocjan, do cerkvice svetih mučencev s prostostoječim zvonikom in najmehkejšo trato naokoli, in ko potem posedam na strmem obzidju, ki je nekoč služilo kot obramba pred Turki, zdaj pa se odpira proti zasneženemu Snežniku v daljavi, in ko sem doli priletijo lastovke, se mi zdi, da se sploh ni treba izjasniti, ker je in, in, in, in, in, in … in to je to.