Kobarid / Caporetto

Za marljivega obiskovalca italijanskega nacionalnega šolskega sistema je impresivno prispeti v Kobarid in ugotoviti, da se tukaj slavni poraz imenuje čudež pri Kobaridu, das Wunder von Karfreit ali il miracolo di Caporetto. In čeprav mi ta epizoda potrjuje, da je za ustvarjanje Evrope potrebno nenehno spreminjati perspektivo, je po drugi strani nekoliko nenavadno prepoznati enako neumni patriotizem tudi v retoriki na drugi strani meje, sposobni imenovati »čudež« bitko, v kateri je umrlo več deset tisoč ljudi. Vsekakor »čudež« v smislu nenadne in morda celo nepričakovane sprostitve zastoja, ki se je v strelskih jarkih vlekel skoraj dve leti in pol, skratka...

Tudi to mesto te preseneti, in res bi bilo vredno študirati geologijo, da bi bolje razumeli, zakaj je Nadiža tako nenadoma zavila proti jugu, namesto da bi še malo nadaljevala in se izlila neposredno v Sočo, prav tam na pobočju hriba Baba, kjer se nahaja Kobarid. Dejstvo je, da visoki dolini Nadiže in Soče iz tega ali onega razloga tvorita eno glavnih povezovalnih linij med Furlanijo in Koroško in da je Kobarid vedno živel tako pod vplivom Sredozemlja kot celine, pogosto pa je postal tudi zatočišče antagonističnih prepričanj, misli in praks.

Na hrib tik nad sodobnim mestom so se pred vpadi pozne antike zatekli rimski begunci, ki so skupaj z alohtonimi elementi oživili naselbino, v kateri sta dve baziliki sobivali s tretjo, baziliko za arijansko bogoslužje tudi po nicejskem koncilu. In prav v središču, pri Mrzlem studencu, so se ob lipi in studencu mrzle vode zbirali tamkajšnji slovanski prebivalci ob poganskih obredih, vsaj do posredovanja čedadske inkvizicije, ki je leta 1331 izkoreninila drevo in izvir zazidala s kamenjem (zatiranje pa ni bilo dovolj in starodavna verovanja so na teh območjih še dolgo preživela, nato pa jih je premagalo opustošenje, ki ga je v doline prinesla prva svetovna vojna). 

Rad si torej mislim, da je spomenik Marku Redelonghi (1912–44), furlanskemu delavcu iz Čedada, ki je kljub drugačni narodnosti že od začetka sodeloval s slovenskim protifašističnim gibanjem TIGR in ki so ga odkrili, aretirali in poslali v konfinacijo v Kalabrijo, a se je dan po 8. septembru vrnil sem gor in postal poveljnik italijansko-slovenskega partizanskega bataljona, da je torej ta spomenik, ki je po naključju ali upravičeno postavljen prav med dve reki, dve dolini, dva svetova, rad torej mislim, da je ta spomenik tudi del druge, morda ekscentrične, obrobne zgodovine, zgodovine, ki govori o Evropi kot možnosti, da se enkrat za vselej znebimo groze naroda.