Priešnje / Purgessimo
Program
17:30 voden ogled ostalin hladne vojne na gori Karkoš v organizaciji društva Pro Loco Nediške Doline; odhod z vrta Isabelle De Crignis in Stefana Sinuella - via dell'Ancona 5, 33043 Purgessimo
20.30 prigrizki organizatorjev na vrtu Isabelle De Crignis in Stefana Sinuella
21.30 začetek predstave na vrtu Isabelle De Crignis in Simona Sinuella
jezik dogodka: voden ogled v italijanskem jeziku, predstava v furlanščini
informacije: +39 3281547471
zahvala: Comune di Cividale del Friuli, Pro Loco Nediške Doline/Valli del Natisone, Antonio De Toni, Michela Predan, Isabella de Crignis, Stefano Sinuello
»To so vrata Italije, branite jih!«
Tako je dejal general Zoppi iz salernske brigade kapitanu Tassinariju iz avellinske brigade nekaj dni po porazu pri Kobaridu, ko je tako slavno kot jalovo skušal zaustaviti napredovanje sovražne vojske na pragu naselja Priešnje (sovražnika, ki se lahko za ta uspeh zahvali izdajstvu boljševiške Rusije).
Nato naj bi med drugo svetovno vojno mladi Goričan po imenu Sergio Vescovo kot prostovoljec odšel v Rusijo, verjetno v iskanju maščevanja, in tu naj bi našel še bolj slavno smrt kot kapetan Tassinari: »Ko je v izvidnici opazil sovražnikova jedra, kako skušajo presenetiti in se približati našim položajem, se jim je skrajno odločno postavil po robu. Čeprav ga je ročna granata hudo ranila, mu raznesla roko, je, ko je padel poveljnik čete, svoje tovariše popeljal v protinapad. Tudi drugič, ranjen v oko, ni odnehal boja, v katerem je sovražnik že kazal znake utrujenosti. In tretjič, ranil ga je rafal iz avtomatskega orožja, je še vedno našel moč, se vlekel proti zdaj bežečemu nasprotniku in spodbujal tovariše, brez predaha. Umirajoč je dejal, da je ponosen na opravljeno dolžnost. Svetel zgled hrabrosti in visokih vojaških vrlin. Ssolonzy – reka Don, 19. oktober 1942.«
Ko se je s hladno vojno boljševistična grožnja vrnila in ogrozila Priešnje in vso Italijo, so sklenili zgraditi bunker, kjer so vsi, od Keltov do Rimljanov, od Ostrogotov do Langobardov in nemških patriarhov, postavili utrdbo, nedaleč stran od bunkerja pa so zgradili vojašnico, vojašnico, posvečeno zlati medalji za vojaške časti Sergia Vescova.
Ko naposled strašne sovjetske invazije ni bilo, prišlo pa je do razpada večetnične Jugoslavije, je zdaj opuščena vojašnica, začela sprejemati begunce z druge strani meje in za trenutek se je zdelo, kot da bi prag naselja Priešnje lahko iz utrjene meje postal nekaj drugačnega, nekaj drugega. A ko so jugoslovanski begunci in za njimi drugi begunci iz še bolj oddaljenih držav na tisočletni balkanski poti zapustili vojašnico, glasovi, ki zahtevajo nove ograje, poostreni nadzor, hitrejše zavrnitve, žal še vedno težko zamrejo. Edino, kar pomirja, je domneva, da bo nekdanja vojašnica Sergio Vescovo, zdaj skoraj v celoti zarasla z rastlinjem, resnično izginila, končno spet postala le zemlja in, če se izrazim z besedami drugega Goričana, da bo enkrat za vselej opustila retoriko in pustila prostor le pričevanju trave, dreves in tekoče vode.