Visc / Visco

Višek je slovanska beseda za »višino«, a sprehod po teh koncih ne pomaga rešiti skrivnosti: celotno občinsko območje je povsem ravno in razen zvonika res ne veš, kam se lahko povzpneš. Tudi dejstvo, da je bil to eden prvih ciljev, ki jih je osvojil Ardito Desio (»Bil sem otrok ... in ob nedeljah sem hotel s kolesom v Višek v Avstriji, da bi si kupil neke vrste krofe, busolai.«) ne pojasni veliko, in glede na poznejše vzpone in padce, človeške pripetljaje uglednega raziskovalca je morda tako celo bolje.

Dejstvo je, da se v Višku ni mogoče vzpenjati, v Višku se hodi v smeri horizonta, po že tisočletja enaki poti, po črti ponovnih oživitev, po poti Stradalta, po kateri so hodili prebivalci polotoka in si začeli zamišljati vzhod, drugi pa si nasprotno zamišljali polotok in morje. In tudi zato preseneča spoznanje, da je bila tukaj nekoč carina in se je bilo treba ustaviti, še večji vtis pa naredi spoznanje, da si bil nekoč tukaj že tam.

»Tukaj smo, zdi se mi, da lahko od tod, iz gostilne, z enim samim pogledom zajamemo več kot stoletje dolgo perspektivo: tu poleg nas je avstrijska carinarnica iz leta 1874, 'veličastna gradnja, z ideologija stabilnosti' sem zapisal v besedilu, tam spodaj pa italijanska, precej manjša, skoraj drobna, ki priča o nezadovoljstvu Savojcev s staro mejo in o želji po prevzemu Gorice, Trsta in še in še ...« tako Ferruccio Tassin, pravi Viškan, nekdanji učitelj književnosti, pa tudi zgodovinar in novinar, poplava znanja, marsikaj ve in zna strastno in navdušeno pripovedovati: »iz te perspektive območje vojašnice, med prvo svetovno vojno rojene kot poljska bolnišnica, nato pa spremenjene v ujetniško taborišče za jugoslovanske civiliste, zbrane na ozemljih pod okupacijo med drugo svetovno vojno, torej območje vojašnice, ki zavzema le prostor med dvema carinama, nekdaj prostor 'vsakogar in nikogar', predstavlja najprej prostorsko, geografsko, nato pa še zgodovinsko aroganco in grozo nacionalizma in nacije.

In vendar je rešitev, izhod je prostorski, kot je predlagal eden izmed internirancev, pesnik Igo Gruden, ki si na veliko noč 1943, 25. aprila, na dan svetega Marka, predstavlja, kako piše voščilnico za god sinu svojega dragega prijatelja in ga prisrčno vabi, naj iz Ljubljane pogleda, kakor zdaj on s svojega konca, na zasneženi vrh Triglava, da ga od tam zgoraj kot šepet vetra doseže njegovo voščilo.«