Stadt auf dem Magdalensberg

Pred današnjimi ruševinami, pred priključitvijo Norika rimskemu cesarstvu leta 16 pr. n. št., je bil na smaragdno zelenem pobočju Štalenske gore rimski imperij s forumom, dvema bazilikama in nekaj tabernami, trgovsko in proizvodno središče, kjer se je daleč naokoli trgovalo z znamenitim ferrum noricum, jeklom za meče, vojne in rimska osvajanja.

Toda kdo so bili ti obrtniki, ti "rimski" trgovci na keltskem ozemlju? Učenjaki se strinjajo, da so prihajali predvsem iz Ogleja, in ker je bil Oglej v tistem času pristanišče, povsem obrnjeno proti Vzhodu, si nemudoma zamišljamo feničanske, judovske, libijske trgovce ... toda zakaj prav tu? Ali je bilo to zato, ker je bil tam gori na hribu sedež lokalnega kralja? Ali celo celo mesto Noreja, mitična prestolnica keltskih Tauriscev, ki še vedno čaka, da jo odkrijemo med izkopaninami iz pozne rimske dobe?

Za Rolanda Bäcka, zelo prijaznega arheologa iz Koroškega deželnega muzeja, ki je danes privolil, da bo moj vodnik, se zdi, kot da mi bere misli, ko hodimo drug za drugim in pazimo, da ne pademo v jarek za Avgustovim templjem:

»Z gotovostjo vemo, da je bilo na vrhu hriba svetišče. Po keltskem običaju je njegova prisotnost samodejno zagotavljala varnost vsakomur, domačinu ali tujcu, ki je vstopil v radij območja tu naokrog: zato so prvi trgovci iz Ogleja, ki so prečkali Alpe, na tem območju gotovo videli zanje ugoden kraj in tako ustanovili emporij, tesno povezan z že obstoječo keltsko naselbino.«

»Svetišče? Svetišče, posvečeno kateremu božanstvu?« »To za zdaj ni znano, a je bilo odkritje kipa Izide Noreje malo nižje, na mestu poznejšega rimskega mesta Virunum …« »Izide Noreje?« »Da, sinkretično božanstvo cesarske dobe, kjer se je egipčanska Izida stopila z lokalno Norejo, združil pa ju je njun dominanten odnos z vodo.« 

Za trenutek me popade vrtoglavica, spomnim se kolosalnega kipa Izide z razstave v grško-rimskem muzeju v Aleksandriji v Egiptu, ki ga je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja našel amaterski potapljač Kamel Abu al-Sadāt, ko se je potapljal na otoku Faros, blizu potopljenega pristanišča: »Pesnik prispe tja/in se nato vrne na  svetlo s svojimi pesmimi/in jih razprši.« 

Ponovno odprem oči in obkrožajo me metulji. »Najin kolega, entomolog, raziskuje, zakaj je ravno na tem mestu, za templjem toliko metuljev, in tako različnih vrst.«

»Od te pesmi/mi ostane /tisti nič/ neizčrpne skrivnosti.«