Labin / Albona

Ko so po prvi svetovni vojni rudniki v porečju Raše prešli v italijanske roke, se je položaj rudarjev močno poslabšal. Februarja 1921 se je novi lastnik podjetja Società Anonima Carbonifera Arsa, odločil, da delavcem ne bo izplačal mesečnega dodatka za učinkovitost, ker so se slednji v nasprotju z novimi pravili odločili praznovati svečnico kot običajno. 

Sindikalni vodja Giovanni/Ivan Pippan se je nato odpravil v Trst, da bi začel pogajanja, a ne le, da ni dobil dovoljenja, ampak ga je na poti nazaj do krvi pretepla fašistična četa. Rudarji so se odzvali, zasedli so rudnike, sami upravljali proizvodnjo in s pomočjo nekaterih domačih kmetov organizirali stražo, »rdečo gardo«, ki je branila prebivalstvo. 

Tako se je rodila Labinska republika/Repubblica di Albone, ki je trajala 35 dni, od 2. marca do 8. aprila 1921, navdahnjena z geslom »Kova je naša/Rudnik je naš«, v njej, kar lahko štejemo za prvi protifašistični upor na svetu, pa so sodelovali italijanski, hrvaški, slovenski, slovaški in madžarski rudarji.

»Med državljansko vojno je več sirskih mornarjev, ki so prispeli v pristanišče spodaj v zalivu, preplezalo ograje in poiskalo zatočišče v Labinu. Enega se še posebej spomnim, nekega Moḥameda, bil je družaben fant, ne da bi znal hrvaško, se je vsem prikupil. Žal se je v nekem trenutku odločil, da se bo vrnil k družini v Sirijo, nikoli več ga nismo videli, drugi mornarji pa so nam pozneje povedali, da je bil ubit v spopadu.« Ko mi lokalni vodič Mladen Bajramović pripoveduje, za trenutek pomislim na Giovannija/Ivana Pippana, prav tako žrtev zasede na poti nazaj, in nato na Moḥameda iz naše predstave, ki je prav tako pobegnil iz sirske državljanske vojne, revolucije, ki se je končala še slabše, veliko slabše kot Labinska republika/Repubblica di Albone. 

Pred menoj je spet zaliv Raše, po ustju Timave drugi možni kraj dostopa do morja za Argonavte, željne vrnitve, in tudi mene za trenutek prevzame nostalgija, ne vem točno, po čem. Zazvoni mobilni telefon, moj oče je: »Ma kako tan?« «Ma dobro, san glih pront it nardit en gir v Labin, Albono, u Ištrii.« »Albono? Ma znaš, ne, da je Francesco Da Gioz, Checo dalle Roe Alte, en prvih protifašističnih partizanov tu pri nas u Belumàt, uni, ki so ga zadeli pri brvi Perón na Cordévolu, ko se je šeu kopat, ko si biu ti še mičken, pred vojno je šeu prav v Albono za rudarja, ma je postal anka kapo rdeče garde Republike Albone?!?« »Ne, oči, nisem vedel ... toda želja, da bi naredil afro-azijsko Evropo je čedalje močnejša