Aquileia / Oglej

Don Mirko po zadnji maši, ko je že mrak, hiti proti župnišču s svojo gorečo Alfo Romeo. Po večerji, ko prečkava kapiteljski trg, me vpraša: »A si ti že bili v baziliki?« »Samo enkrat, kot otrok, ne spomnim se veliko …« »Daj, pojdiva«.

Vstopiva z zadnje strani, s pokopališča junakov, pokopališča, na katerem je arcosolium z desetimi neznanimi vojaki, pokopanimi tukaj po prvi svetovni vojni, in ob njegovem vznožju grob Marije Bergamas, judovske padlega v bitki matere (iz določenega razloga, se ga ne spomnimo), ki je izbral krsto enajstega neznanega vojaka, prenešenega na Oltar domovine. Medtem ko don Mirko obrača veliki bronasti ključ v ključavnici vrat, je zunaj vse tiho in med cipresami so železni križi, okrašeni s prepletom lovorja in hrasta, v katere je vklesan stavek »Dulce et decorum est pro Patria mori«, videti kot duhovi. V preddverju je stroj, ki bi lahko stopil iz filma 2001: Odiseja v vesolju: »To je varnostni sistem,« pravi don Mirko, »vsakič me spravi ob pamet«. Bip bip bip biiiiiiiiiip. »Lahko greva, prosim.« 

Vstopiva v baziliko in že takoj ne morem odvrniti pogleda od lesenega stropa osrednje ladje s prevrnjenim ladijskim trupom, in skoraj trčim v oviro. »Previdno, glej,« reče don Mirko in mi nakaže, naj pogledam dol. In spodaj so mozaiki iz mojega otroštva, mozaiki iz 4. stoletja, mozaiki, po katerih so hodili sveti Ambrož, sveti Hieronim, sveti Atanazij in po katerih so pred svetniki hodili običajni ljudje, kot smo mi, ki pa so morali imeti zelo drugačen odnos do sveta okoli sebe: Od kod ideja o vseh teh živalskih vrstah, vseh teh vrstah rib, sip, hobotnic, ki živijo v morju (»sto dvainpetdeset, kot takrat poznanih narodov,« pravi don Mirko)? Zakaj se zdi, da so celo v glavnem prizoru, v Jonovem prizoru, pravi junaki namesto Jona prav one, ribe, živali, vrste, druge vrste, ki niso človek?

Potem ko sem se zahvalil don Mirku, sem se odpravil v noč proti rimskemu rečnemu pristanišču. Drevored cipres se vije ob starih pristanih, ki so jih stoletja krušila v ozek kanal, poraščen z malo vodno lečo (lemna minor), tam je nekoč tekla reka Nadiža z več kot petdeset metrov široko strugo. Vrata na Vzhod, pot do zasneženih gora Libanona, pot do zelene delte Nila, so zaprta z zapahom, vstopiti ni mogoče. Ko se jezen obrnem, je poleg mene pod kapitelom slika Pasolinija na obisku v Ogleju. Kot nalašč se nad prostranstvom vodne leče prikažejo kresničke.