Skip to main content

Marano Lagunare / Maràn

13 Avgust 2024
Vode
Meje
Konflikti
Tradicije
Odtujenosti

Program

21:00 začetek predstave na trgu Piazza Frangipane 

 

jezik dogodka: italijanščina

informacije: +39 3281547471

zahvala: comune di Marano

»... majhen grad, ne šteje dvesto duš, je na tej strani reke Tilment, postavljen ob Marini, obrnjen proti jugu, osemnajst milj od Vidma, dvajset od Ogleja, ob vodi, od koder vodi pot ob reki Anfora; utrjen kraj z obzidjem in nasipi, zelo širokimi jarki, kjer se razprostira Marina, in lahko ploveš v Galeji ...« 

Tako je napisal furlanski grof v drugi polovici 16. stoletja, ko se je Marano, najprej patriarhalna, nato beneška trdnjava, po tridesetletnem premoru pod cesarskim okriljem po vojni s Kambrejsko ligo vrnil v roke Beneške republike (Serenissima). 

Danes je od starodavnega obzidja ostal praktično samo branik Moro, toda mestni načrt v obliki »ribje kosti«, osredotočen na cestno os sever-jug med »Porta de mar« in »Porta dell'oro«, od koder se številne stranske uličice razpletajo v dvorišča in majhne trge, ohranja nedotaknjeno strukturo preteklosti. Poti še vedno spominjajo na pomembne dogodke iz preteklosti (»via Sinodo«, kjer se je leta 591 sestala shizmatična skupščina, na kateri je oglejski patriarh prekinil z Rimom in se pridružil Konstantinoplu, »calle Turchia«, kjer so se v 15. in 16. stoletju branili pred osmanskimi vpadi, ali morda nasprotno, hrepeneli po Bosporju, le-ta prevzame vsakega, ki se vsaj enkrat v življenju ozre na Jadran), a bolj kot poti me velike hiše, raztresene po laguni, velike hiše iz brestovega, akacijevega ali tamariskovega lesa, prekrite s slamo in močvirskim trsjem, velike pravokotne hiše z zaobljenimi vogali po obodu in na strehi, da postane ena sama velika napa za ognjišče/el fugher, ki greje ribiča, ko se jeseni, v sezoni jegulj, ali spomladi, v sezoni orad, vrača z ribolova, torej te velike hiše me spominjajo na nekaj nepričakovanega: pogosto razmišljam, zakaj je Pasolini v Medeji izbral pečino Alep, da bi upodobil Korint, še posebej, odkar sem izvedel, da je bil glavni junak naše predstave Mohamed leta 1969, ko je Pasolini tam snemal, star štiri leta in je vsak dan ob vznožju te iste pečine s prijatelji igral nogomet, zdaj pa se pred to nenaseljeno veliko hišo na pesku sredi lagune nenadoma spomnim, da se film pravzaprav začne tukaj, na takem mestu, in spomnim se tudi, kako kentaver Kiron Jazonu s tistim njegovim: »Vse je sveto, vse je sveto, vse je sveto! V Naravi ni nič naravnega, moj fant, imej to v mislih. Ko se ti bo Narava zdela naravna, bo vsega konec in začelo se bo nekaj drugega. Zbogom nebo, zbogom morje!« ...

Pogledam navzgor, skupina čapelj se v tišini vrača z odprtega morja, belina njihovega perja izstopa na sivo modrem nebu, ki je sivo modro morje: takrat, kot zdaj, je za trenutek vse sveto.