Trenta

Aesontius kot Jazonov oče v spomin na prihod Argonavtov celo do sem, pa tudi in predvsem Isuns, Lisuns, Lisunç, Lisonz, Lusinz, Lusins, Sontig in Soča. Moška in ženstvena, turkizna in smaragdna, vojna in izjemne lepote, je Soča, skupaj z Nadižo, zagotovo glavna pot našega potovanja. 

In tukaj, v mitski dolini Trente, kjer se je iz prizadevanj južnotirolskih in trentinskih priseljencev, ki so v 16. stoletju prišli sem v iskanju železa in ga niso našli dovolj, postali pastirji, lovci in alpski vodniki, rodila legenda o Zlatorogu, belem kozorogu z zlatimi rogovi, ki pred človeškim pohlepom brani bajni zaklad, to je sam triglavski ekosistem, tukaj, kjer je bila revščina vselej doma, vse do nedavnega prihoda množičnega turizma, prinašajočega denar, razvoj in morda tudi konec tako grenak kot tisti iz legende, tukaj sedim na kamnu in ponovno berem pesnika Muharrama Beka iz jugovzhodnega predmestja Aleksandrije v Egiptu: 

To je Soča
in tukaj bolje
sem sebe prepoznal
ubogljivo vlakno
vesolja

Ko načelnik generalštaba italijanske kraljeve vojske Armando Diaz podpiše znameniti razglas o zmagi, kar je bolj ali manj čas, ko se poveljnik sedme armade Otomanskega cesarstva Mustafa Kemal odloči pred napredujočimi britanskimi silami umakniti svoje može iz Alepa, Italijani zasedejo Trento, prepovejo uporabo slovenskega jezika in tam začnejo graditi vojašnice za nadzor meje, ki z rapalsko pogodbo tu uradno stoji na soško-savskem razvodju. Fašistična retorika govori o "Vallo Alpino del Littorio", vendar ni jasno, koliko moških, prispelih sem gor, da bi služili v obmejni straži, je s seboj prineslo delo Allegria di naufragi Giuseppeja Ungarettija.

»Katastrofa, ti povem,« pravi Marko Pretner, vodja Centra za obiskovalce Triglavskega narodnega parka, in si pred odhodom iz pisarne ponovno nadene kapo: »Sem zdaj prihajajo milijarderji z vsega sveta, iz Rusije, Združenih držav Amerike, kupujejo hiše po nedosegljivih cenah in pridejo sem za kak mesec na leto ... Seveda bodo ljudje zaslužili, a če bomo tako nadaljevali, od skupnosti ne bo ostala niti sence.« Stemnilo se je, Marko mora iti, ker ga čakajo z večerjo. Posloviva se in še nekaj trenutkov stojim med zidom nekdanje vojašnice kraljeve vojske in travnikom pred njim, potopljenim v temo. Ko prižgem svetilko, se na klic odzove sedem parov oči.