Botač / Botazzo - PRESTAVLJEN NA 04.09.2024

Dolina Glinščice je čudež v več pogledih.

Z geološkega vidika gre za medsebojno prekrivanje plasti fliša, to je peščenjaka, gline in laporja, nastalih skupaj z nastankom gora, s plastmi apnenca, nastalih s sedimentacijo morskih organskih ostankov. Najbolj zanimiv vidik je soprisotnost dvojne asimetrije, tako vertikalno kot horizontalno: zgornji del doline, kjer prevladujejo peščenjaki, bi s terminologijo Pospichala, slavnega avstro-ogrskega botanika, avtorja dela Flora des Oesterreichischen Küstenlandes (1899), lahko opredelili kot »flegmatičen«, z mehkimi griči, enakomerno poraslimi z gozdovi gabrov in hrastov, medtem ko ima spodnji del, kjer prevladuje apnenec, izrazito bolj »dramatično« podobo; horizontalno pa so apnenčaste plasti levega orografskega pobočja zadnjega dela doline v nasprotju z apnenčastimi plastmi desnega orografskega pobočja, kar daje celotni pokrajini videz globokega kontrasta, skoraj neprekinjenega neravnovesja, saj se na pobočjih izmenjujejo melišča in strme stene, na katerih so kraški pojavi oblikovali soteske, jame in vrhove, špice in konice, kot da viseče v praznini. 

Z biološkega vidika dolina kot obrobje predstavlja visoko stopnjo biotske raznovrstnosti, kjer se srečujejo predstavniki balkanske (črni gaber, mali jesen), sredozemske (hrast, terebint) in tudi alpske flore (alpski volčin, navadna šmarna hrušica), z nekaj endemiti: med drugimi asplenium lepidum in moehringia tommasinii. Raznolikost okolja omogoča tudi soprisotnost vodnih vrst ob potoku, pečin in melišč na pobočjih ter gozdov in/ali goljav v visokogorju. 

Nazadnje, z zgodovinskega vidika se zdi, da človeški dogodki potrjujejo geološko naravo kraja, saj je dolina že od nekdaj povezovala morje in celino: v srednjem veku je bila v notranjosti najbolj živahna trgovina s soljo iz Štramarjevih solin, v novem času pa z bližnjevzhodnimi začimbami, ki so prihajale iz tržaškega pristanišča, pogosto zmlete v številnih mlinih ob potoku, v nasprotni smeri pa so se kmečke žene iz notranjosti spuščale oskrbovat mesto z mlekom, perutnino, sadjem in zelenjavo – večstoletna tradicija dnevnih migracij. 

»Menim, da ima vsakdo pravico živeti v dostojnih življenjskih razmerah in se po potrebi preseliti, da jih poišče, zato so zame ti ljudje dobrodošli. Toda za božjo voljo, zakaj mi moraš krasti s trudom pridelane lubenice in mi pustiti smeti na brežinah reke? To me razkurči, dobrohotno seveda, ampak, saj me razumeš ...« V spokoju večera me besede Ferruccia iz Botača vrnejo k pravemu razlogu, zakaj smo tukaj.