Skip to main content

Judovsko pokopališče v Rožni Dolini

04 Avgust 2024
Vode
Meje
Konflikti
Tradicije
Odtujenosti

Program

18:00 Voden ogled judovske Gorice, ki ga vodi Lorenzo Drašček; odhod izpred sinagoge v Gorici - via Graziadio Isaia Ascoli 19, 34170 Gorica - in prihod na judovsko pokopališče v Rožni Dolini v Novi Gorici - Vipavska cesta 16b, 5000 Nova Gorica

19:00 srečanje »Gorici predvčerajšnjim« s Hansom Kitzmüllerjem, Renatom Podbersičem in Giustino Selvelli na dvorišču nekdanje kostnice judovskega pokopališča v Rožni Dolini - Vipavska cesta 16b, 5000 Nova Gorica

20:30 pogostitev v organizaciji organizatorjev na dvorišču nekdanje kostnice judovskega pokopališča

21:30 začetek predstave na dvorišču nekdanje kostnice judovskega pokopališča 

jezik dogodka: slovenščina

informacije: +386 30313488

zahvala: Krajevna skupnost Rožna Dolina, Lorenzo Drašček, Hans Kitzmüller, Renato Podbersič, Giustina Selvelli

Prvič je bilo po naključju in srečanje je takoj dobilo podobo vizije: bila je pomlad, bil je sončni zahod in zlata svetloba, poševno spuščajoča se na travo in travnike, je okrepila kontrast sivo-črnih zvezd, ki jih je razjedal mah s svetlo zeleno v ozadju. Spomnim se, da sem prišel z rdečim Cinellijem iz svojih dvajsetih let, ga pustil prislonjenega na zid ograje in stopil na pokopališče z neumnim korakom kolesarja, ki je pravkar sestopil s sedla. Spomnim se, da nisem znal brati hebrejsko in da sem, ko sem se znašel pred grobom Carla Michelstaedterja, hotel povedati nekaj pomembnega, a mi ni prišla na misel nobena posebna ideja in na koncu nisem rekel ničesar. 

Uradni dokazi o obstoju Goriške judovske skupnosti segajo v 16. stoletje, vsekakor pa so Judi bili prisotni v mestu že veliko prej, vsaj od srednjega veka. Leta 1698 je cesar Leopold I. goriške Jude prisilil, da so živeli v getu v obrobnem okrožju Sveti Ivan, kjer so že imeli pokopališče. Zato se je skupnost odločila, da bo sveto polje prvič preselila konec 17. stoletja z območja geta na zemljišča za potokom Corno ob cesti na Koroško, drugič pa konec 19. stoletja na bregove potoka Vrtojbica ob cesti na Dunaj, na sedanjo lokacijo. 

Nato so leta 1947 (istega leta, ko je Cino Cinelli ustanovil istoimensko podjetje za ogrodje koles) na tla z belo barvo narisali novo mejo in medtem ko je geto s sinagogo ostal v Italiji, se je pokopališče znašlo v Jugoslaviji. Tedaj se zaradi tega nihče ni vznemirjal, saj je bila medtem Goriška judovska skupnost popolnoma uničena v krematorijih Auschwitza, in ko tako razmišljanje o tisočletni judovski, semitski in afroazijski prisotnosti v Evropi, izbrisani v le nekaj letih, o nacionalni rešitvi, zaznamovani s šoo, s katastrofo, ki jo je povzročil prav kult naroda, je danes biti tukaj na pokopališču v Rožni dolini v tem vrvežu krožišč, nadvozov, bencinskih črpalk in Casinoja Royal res impresivno.

In nenadoma se spomnim še na ogromnega črnega vrana, sedečega na zarjaveli pločevini in krakajočega kot demon med grobnicami muslimanskega pokopališča na vrhu pečine južno od Jaffe.

 

Srečanje »Gorici predvčerajšnjim«

HANS KITZMÜLLER Germanist, prevajalec in pisatelj, je objavil študijo o Christine Lavant (Braitan, 1996) in študijo o Petru Handkeju (Bollati Boringhieri, 2001). Številne raziskave je posvetil avstrijski Gorici (predvsem Görz 1500–1915, Koroška, 1995). V italijanščino je prevedel Canto alla durata (Einaudi, 1995) in druga Handkejeva besedila, iz furlanščine v nemščino pa I Turcs dal Friûl P. P. Pasolinija

RENATO PODBERSIČ Zgodovinar, dela kot raziskovalec na Študijskem centru za narodno spravo v Ljubljani. Ker ga že od nekdaj zanima judovstvo, je eden od avtorjev razstave Judje na Gorškem, ki so jo pred kratkim iz Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor prenesli v nekdanjo judovsko mrliško vežico pokopališča v Rožni Dolini.

GIUSTINA SELVELLI Antropologinja in aktivistka, je raziskovalka na Oddelku za sociologijo Univerze v Ljubljani, kjer se ukvarja z etničnimi manjšinami, ekologijo in nacionalizmom v jugovzhodnem evropskem prostoru. Je avtorica približno tridesetih znanstvenih člankov, dveh monografij v angleščini o kulturni raznolikosti na Balkanu in knjige Capire il confine (2024), ki je izšla pri založbi Bottega Errante Edizioni. Sodeluje z združenjem Meridiano 13, za katerega piše popularizacijske članke.

ANTON ŠPACAPAN VONČINA Ilustrator, kipar, reciklažni performer in scenograf. Objavlja v revijah, na naslovnicah, ploščah in knjigah. Sodeloval je pri scenografiji neštetih kratkih filmov in filmov, med drugim Zoran, Il mio nipote scemo, Drevo, Babylon Sisters, Menocchio, L'uomo selvatico, L'uomo senza colpa, Fiume o morte!. Je eden od ustanoviteljev mednarodnega festivala Če povem 83. Leta 2022 je skupaj s Francescom Tomado izdal knjigo Il figlio della lupa (Bottega Errante Edizioni).