Skip to main content

Peršmanova domačija / Peršmanhof

05 Julij 2024
Vode
Meje
Konflikti
Tradicije
Odtujenosti

Program

20:00 voden ogled Peršmanovega muzeja s strani muzejskega osebja - Koprein-Petzen 3, 9135 Bad Eisenkappel

21:30 začetek predstave ob Peršmanovem muzeju

jezik dogodka: nemški

informacije: office@persman.at, +43 4238 25060 (office) +43 6643946782 (Eva)

zahvala: Peršman muzej/Peršman museum

Na vrhu Peca/Petzen je še sneg, spodaj na prelazu pa je muzej zaprt. Z nikomer ne morem govoriti, žal mi je, ker bi rad izvedel več. Vse, kar imam s seboj, je nekaj odlomkov iz članka in fotografija z interneta. Z začudenjem berem, da je domačijo sestavljalo kar devetih različnih stavb: poleg glavne hiše, zdaj muzeja, še tri manjša stanovanja, veliko gospodarsko poslopje, kjer je bil skedenj, hlev za živino, drugi hlev za konje in prašiče, lopa za vozove in kovačnica. Zdi se, da je fotografija posneta z vzhoda, blizu kovačnice, v ozadju pa je glavna hiša, ki je imela v primerjavi z današnjim muzejem na daljši strani trinadstropno osrednje telo, podobno stolpu, ki je močno štrlelo iz poševne strehe. V sredini je kakih dvajset ljudi, razširjena družina Sadovnik-Kogoj, kmečka družina kot mnoge druge, a s to posebnostjo, da so bili Slovenci v državi, ki je po razpadu Avstro-Ogrske postala preprosto Avstrija, in so tako nenadoma postali manjšina z vsemi povezanimi skrbmi. 

Na fotografiji me najbolj preseneti zelo dolga lesena lestev, njen začetek je skrit za glavo novorojenčka, ki ga v naročju drži ženska, njen konec za robom okvirja, zdi se, da se nadaljuje v nebo. 

Pomislim na Jakobovo lestev in Midrašovo razlago, po kateri lestev predstavlja različne izgnance judovskega ljudstva pred prihodom Mesije.

Med vojno družina Sadovnik-Kogoj po svojih močeh pomaga lokalnim partizanskim skupinam, večinoma Slovencem, s hrano in prenočiščem. V sredo, 25. aprila 1945, na dan svetega Marka, okoli sedemdeset esesovcev in policistov vdre v Peršmanhof in preseneti skupino partizanov, ki so bili po prvem poskusu povračilnega ognja prisiljeni zbežati v okoliške gozdove. Po vrnitvi iz neuspelega zasledovanja nacisti pobijejo vse družinske člane, ki jih najdejo na kraju samem, požgejo domačijo in ukradejo živino. Kot piše na plošči na steni muzeja, umrejo:
 

lastnika Ana (35) in Lukas Sadovnik (38) 

njuni otroci Gottfried (8 mesecev) Viktor (4) in Franziska (13)  

njuna nečaka Adelgunde (3) in Stanislaus Kogoj (9)  

lastnikova sestra Katarina Dobravc (44)  


njena otroka Filip (4) in Albina (7)) 

starejša gospodarica Franciska Sadovnik (77) 


Na fotografiji lahko z nekaj gotovosti prepoznam le Gottfrieda in Francisko. Nato preberem, da se trije otroci, Ana, Amalja in Ciril, rešijo tako, da pobegnejo v gozd. Za trenutek pomislim, da so se morebiti vrnili, kaj so čutili, kakšno življenje so potem živeli. In za trenutek se spomnim na svojega starega učitelja arabščine, ki je še v sedemdesetem letu jokal ob spominu na svoj porušeni dom tik pred Jafo, in spomnim se, da je tudi tam, na stari črno-beli fotografiji, lestev visela med zemljo in nebom.