Stog Pr Jalen / Fusine Confine

Stog ali kozolec je pretežno lesena konstrukcija pravokotnega tlorisa s streho, ki jo podpira štiri do šest tramov, na daljših stranicah vodoravno povezanih s klini. Njegov glavni namen je sušenje in shranjevanje krme, lahko pa se uporablja tudi kot skladišče za delovno orodje, zbirališče za druženje, otroško igrišče in po potrebi partizansko zaklonišče.

»Sedemnajstega maja, se kosa okrog kozolca zamaja«

Od maja do decembra so v kozolcih po vrstnem redu sušili: deteljo, ječmen, rž in proso, pšenico in oves, turško pšenico in ajdo. In čeprav je bil glavni namen objekta zaščita krme pred vlago, smo danes, zbrani pod kozolcem Pr Jalen v času solsticija, v resnici iskali tekočo vodo. 

Ob skoraj neopaznem razvodju, skritem v lažni ravnici močvirij in šotišč, ki je skoraj zrcalo tistega tovariškega Saifnitza/Žabnice/Camporossa, želimo razumeti, kako je lahko ta del porečja Drave postal Italija, predvsem pa, kako to, da se tu Sava ne rodi kot Sava, temveč kot Nadiža, z istim imenom kot reka, ki je Oglej naredila velik, saj ga je povezala z zasneženimi gorami Libanona in zeleno delto Nila. 

Če je možnost raziskave šele treba dokazati, pa smo trdno prepričani o metodi in smeri: najprej hodeče telo, saj edino lahko beleži tudi najmanjše spremembe naklona in nasploh realnost stvari in sveta; nato bajeslovna dolina Tamarja, stisnjena med prepadne stene Ponc in Mojstrovk z gradom Jalovec, ki postavlja mejo in pomen vsemu: Tamar kot od boga ljubljena feničanska vlačuga v svetopisemski zgodbi, Tamar kot »Kralj kraljev in Kraljica kraljic« srednjeveške Gruzije, תמר/تمر/tàmar kot datelj, migrantova najljubša hrana, kot že na začetku jasno pove sam Mohamed, protagonist naše predstave:

»Nekaj datljev je lahko koristnih na tej poti v neznano. Zamisel, da ima bojevnik vedno s seboj datlje, izvira iz naših starodavnih vojnih tradicij ... toda jaz ... ali sem bojevnik?«