Tablja / Pontafel

Pontebba, Pontafel, Ponteibe, Tablja. Tako mu rečejo v štirih jezikih, tam se srečajo tri vode, sledita si dve sotočji, en most, ki hkrati združuje in deli. In nedvomno je tu glavni junak Tabeljski potok, ki je stoletja predstavljal mejo med Oglejskim patriarhatom in škofijo Bamberga, Beneško republiko (Serenissima) in Svetim rimskim cesarstvom, Kraljevino Italijo in Avstro-Ogrskim cesarstvom. Če natančneje pogledamo, med dvema zvonikoma, enim koničastim in drugim zaobljenim, ki še danes narodu v obraz kažeta različno pripadnost dveh bregov, v cerkvi s koničastim stolpom, torej beneškim, najdemo Flügelaltar Heinricha von Villacha, zaklad koroške renesanse; in celo na razkošni mestni hiši, zgrajeni v »drugem letu fašizma« v počastitev priključitve levega brega h Kraljevini Italiji, tik nad levom svetega Marka stojijo štirje obeliski, ki napotujejo veliko bolj vzhodno od Koroške, vse do Egipta, če ne do Aksuma, Tije, celo globoko v Etiopijo. 

Z mostu čez potok zagledam vrh Scalzer in se spomnim na besede šestnajstletnega vojaka Hansa, Štajerca iz prostovoljnega strelskega bataljona »von Lichem«, ki je z vrha gledal na uničen Pontebbo in Pontafel: »Po dveh meglenih dneh se je vreme izboljšalo, gore in doline pod nami osvetljuje sonce. Jasen dan sem izkoristil za opazovanje z daljnogledom. (...) Prostora med sovražnima gorskima verigama ne zaseda nihče, to je 'mrtvo območje', nikogaršnja in vsakogaršnja zemlja.«

Od obdobja '15–18 me odvrne gospa Lazara Bucarely Gardenas, ki prihiti vsa napravljena, z globokimi očmi Oriše pod volnenim klobukom: »Hola, bienvenido, bienvenido! Madre de dios, que frio ... entremos rapido!« Smo v zgodovinski kavarni »Alla posta«, le streljaj od mestne hiše, vendar se zdi, da je že drugje, Alpe kot Sierra Maestra in Arturo Zardini kot Camilo Cienfuegos: Hvala, gospa Lazara, najlepša hvala, da ste nam dovolili izvedbo predstave na vašem vrtu, še večja hvala pa, da ste me še enkrat spomnili, kakšen nepredstavljiv čudež je Evropa.