Trst / Trieste

Med osrednjo železniško postajo in monumentalnim vhodom v staro pristanišče je stavba nekdanjega silosa, ki je bila sredi 19. stoletja zasnovana kot postaja: ogromna trinadstropna stavba z osrednjim delom in monumentalno fasado, ki jo krasi prednji del s timpanonom, rozeta in veliki okrogli slepi oboki, zadaj pa ob straneh dve dolgi stavbi s štiriinštiridesetimi spuščenimi oboki, na sredini pa velik prostor za tire tovornih vlakov.  

Če je bil prvotno zasnovan za skladiščenje in pretovarjanje žitaric, že ​​hiter pogled na njegovo zgodovino takoj razkrije kratek stik, sivo območje: tukaj je med decembrom 1943 in pomladjo 1945 na tisoče Judov čakalo na vlake, ki so jih peljali v smrt v peči Auschwitza. 

»Si videl, koliko alepskih borovcev je na ulici? Za trenutek je bilo, kot da bi bil doma,« mi reče Mohamed, ko zapustiva postajo in zavijeva desno ter jih zagledava, »tako je bilo tudi na Cresu, se spomniš? Gozdovi in ​​gozdovi alepskega bora, noro!« 

Po vojni je stavba nato za nekaj časa postala sprejemni center za begunce iz Istre, Reke in Dalmacije, ki so bili tu nastanjeni za silo, čakajoč na razvrstitev v druga italijanska mesta, kjer pogosto sprejem ni bil veliko boljši. »Tisto tam zgoraj me zelo spominja na okno neke hiši v pristanišču v Hajfi,« pravi Mohamed in pokaže na rozeto, in za trenutek se spet spomnim podolgovatih odprtin starih skladišč iz poznega osmanskega obdobja v Jaffi. »Nikoli je nisem videl, vendar je bila v ozadju fotografije mojih staršev.« 

Danes sta poleg osrednje stavbe, ki se še vedno uporablja kot avtobusna postaja, oba dolga stranska dela popolnoma zapuščena in dotrajana, streha je marsikje podrta, pod širokimi segmentnimi kamnitimi oboki so gore smeti, ruševin, prahu in miši: tu živijo migranti. 

Ko tavamo med šotori, naloženimi drug na drugega, med improviziranimi ognjišči, kjer se skupine otrok v tej zasneženi pomladi skušajo ogreti, Mohamed stoji tiho, spuščenih oči, z rokami, stisnjenimi v pesti, v žepih. 

Potem, ko pridemo na prodnato dvorišče, kjer je bilo do včeraj gledališče Tripcovich, se ustavi, nekaj časa stoji v tišini in nato reče, kot da ne bi verjel samemu sebi: »Če bi vedel, da se bi lahko znašel v podobnem peklu, bi policaje v Idomeniju, ko so nas napadali in preganjali s solzivec, prosil, naj me aretirajo. Če bi vedel, da bi lahko končal na podobnem kraju, ne bi kričal na pomoč, da me rešijo, ko sem v gumenjaku prečkal Egejsko morje in potonil skupaj z drugimi. Če bi vedel, da bi lahko končal tukaj, bi jih na kontrolnih točkah Džabhata an-Nuṣra, kjer sem po odhodu iz Alepa tvegal svoje življenje, prosil, naj me ubijejo, prisežem.«