Skip to main content

Kobarid / Caporetto

21 Julij 2024
Vode
Meje
Konflikti
Tradicije
Odtujenosti

Program

18:00 voden ogled po Kobaridu in bližnji okolici v organizaciji Fundacije Poti miru; odhod iz parka Mrzli studenec v Kobaridu - trg Svobode 12, 5222 Kobarid

19:00 srečanje "Med dvema rekama" z Nadjo Velušček, Anjo Medved, Zdravkom Likarjem in moderatorjem Antonom Špacapanom Vončino v prostorih Fundacije Pot miru v Posočju - Gregorčičeva ulica 8, 5222 Kobarid

20.30 okrepčilo, ki ga ponujajo organizatorji, v Fundaciji Poti miru  

21.30 začetek predstave v parku Mrzli studenec



 

jezik dogodka: slovenščina

informacije: +386 30313488

zahvala: Občina Kobarid, Fundacija Poti miru v Posočju, Maša Klavora, Leon Četrtič, Nadja Velušček, Anja Medved, Zdravko Likar

Za marljivega obiskovalca italijanskega nacionalnega šolskega sistema je impresivno prispeti v Kobarid in ugotoviti, da se tukaj slavni poraz imenuje čudež pri Kobaridu, das Wunder von Karfreit ali il miracolo di Caporetto. In čeprav mi ta epizoda potrjuje, da je za ustvarjanje Evrope potrebno nenehno spreminjati perspektivo, je po drugi strani nekoliko nenavadno prepoznati enako neumni patriotizem tudi v retoriki na drugi strani meje, sposobni imenovati »čudež« bitko, v kateri je umrlo več deset tisoč ljudi. Vsekakor »čudež« v smislu nenadne in morda celo nepričakovane sprostitve zastoja, ki se je v strelskih jarkih vlekel skoraj dve leti in pol, skratka...

Tudi to mesto te preseneti, in res bi bilo vredno študirati geologijo, da bi bolje razumeli, zakaj je Nadiža tako nenadoma zavila proti jugu, namesto da bi še malo nadaljevala in se izlila neposredno v Sočo, prav tam na pobočju hriba Baba, kjer se nahaja Kobarid. Dejstvo je, da visoki dolini Nadiže in Soče iz tega ali onega razloga tvorita eno glavnih povezovalnih linij med Furlanijo in Koroško in da je Kobarid vedno živel tako pod vplivom Sredozemlja kot celine, pogosto pa je postal tudi zatočišče antagonističnih prepričanj, misli in praks.

Na hrib tik nad sodobnim mestom so se pred vpadi pozne antike zatekli rimski begunci, ki so skupaj z alohtonimi elementi oživili naselbino, v kateri sta dve baziliki sobivali s tretjo, baziliko za arijansko bogoslužje tudi po nicejskem koncilu. In prav v središču, pri Mrzlem studencu, so se ob lipi in studencu mrzle vode zbirali tamkajšnji slovanski prebivalci ob poganskih obredih, vsaj do posredovanja čedadske inkvizicije, ki je leta 1331 izkoreninila drevo in izvir zazidala s kamenjem (zatiranje pa ni bilo dovolj in starodavna verovanja so na teh območjih še dolgo preživela, nato pa jih je premagalo opustošenje, ki ga je v doline prinesla prva svetovna vojna). 

Rad si torej mislim, da je spomenik Marku Redelonghi (1912–44), furlanskemu delavcu iz Čedada, ki je kljub drugačni narodnosti že od začetka sodeloval s slovenskim protifašističnim gibanjem TIGR in ki so ga odkrili, aretirali in poslali v konfinacijo v Kalabrijo, a se je dan po 8. septembru vrnil sem gor in postal poveljnik italijansko-slovenskega partizanskega bataljona, da je torej ta spomenik, ki je po naključju ali upravičeno postavljen prav med dve reki, dve dolini, dva svetova, rad torej mislim, da je ta spomenik tudi del druge, morda ekscentrične, obrobne zgodovine, zgodovine, ki govori o Evropi kot možnosti, da se enkrat za vselej znebimo groze naroda. 

 

Srečanje »Med dvema rekama«

NADJA VELUŠČEK Avtorica dokumentarnih filmov, ki jih je posnela skupaj s hčerko Anjo Medved, in kulturna promotorka na italijansko-slovenskem obmejnem območju. Dolga leta je programsko in produkcijsko sodelovala v filmskem društvu Kinoatelje. Za svoje delo je prejela nagrade v Sloveniji in Italiji. Je soustanoviteljica KINOkašča/CINEMattic, filmske produkcije in hranilnice spomina.

ANJA MEDVED Avtorica dokumentarnih filmov, video instalacij in čezmejnih projektov, je diplomirala iz gledališke režije na Akademiji za gledališče in film (AGRFT) Univerze v Ljubljani. Kot režiserka in scenaristka je skupaj z mamo Nadjo Velušček soavtorica dokumentarnega opusa, ki že več kot dvajset let sešiva spomine prebivalcev italijansko-slovenske meje. Je soustanoviteljica KINOkašča/CINEMattic, filmske produkcije in hranilnice spomina.

ZDRAVKO LIKAR Družbeni in politični delavec, je ustanovitelj Kobariškega muzeja prve svetovne vojne in sedanji predsednik Fundacije Pot miru v Posočju za ohranjanje dediščine prve svetovne vojne v Zgornji dolini Soče. Je avtor besedila Kobariška republika (2018) o izkušnjah prve nadnacionalne partizanske republike v Evropi.

ANTON ŠPACAPAN VONČINA Ilustrator, kipar, reciklažni performer in scenograf. Objavlja v revijah, na naslovnicah, ploščah in knjigah. Sodeloval je pri scenografiji neštetih kratkih filmov in filmov, med drugim Zoran, Il mio nipote scemo, Drevo, Babylon Sisters, Menocchio, L'uomo selvatico, L'uomo senza colpa, Fiume o morte!. Je eden od ustanoviteljev mednarodnega festivala Če povem 83. Leta 2022 je skupaj s Francescom Tomado izdal knjigo Il figlio della lupa (Bottega Errante Edizioni).