Hrušica / Ad Pirum

Veliko prej in v določenem smislu veliko bolj upravičeno kot »Vallo Alpino del Littorio« je tukaj stala Claustra Alpium Iuliarium, niz utrdb, ki so jih Rimljani gradili od konca 3. stol. n. št., da bi branili dostopne poti na italijanski polotok s severovzhoda. Kot je dobro pokazala študija Michaëla Vannesseja, arheologa z Université libre de Bruxelles, je šlo bolj kot za resnično koherenten obrambni sistem za različne obrambne objekte, zgrajene v več kot stoletju, ki so pogosto delovali v različnem obdobju za različne potrebe, in ne vedno usklajeno. Dejstvo je, da so na prelazu Hrušica ostali ostanki mogočne trdnjave z obzidjem, debelim do dva metra in visokim sedem metrov, s sedmimi stražnimi stolpi in namenjene garniziji petsto stalnih vojakov, v primeru potrebe pa jih je bilo mogoče nastaniti tudi več. Rimljani so jo imenovali Ad Pirum (verjetno referenca ni sadež, ampak πυρά, v grščini za »opozorilni ogenj«), vendar so jo imenovali tudi drugače, vzvišeno v svoji preprostosti: In Alpe Julia. 

»Zgradili so jo Rimljani, ker je tu potekala najkrajša pot med Akvilejo (Oglej) in Emono (Ljubljana), različica Vie Gemine, ki je sledila smeri starodavne Jantarne poti« mi na sprehodu med ruševinami pove Vesna Tratnik, arheologinja Narodnega muzeja Slovenije in domačinka s tega območja. »Najbolj zanimivo je, da je bila utrdba, pa tudi celoten sistem Claustra, protagonist različnih državljanskih spopadov, predvsem tistega med Teodozijem in Flavijem Evgenijem, ki se je v bitki pri Mrzli reki (fluvius Frigidus) leta 394 n. št. razrešil v korist prvega, in ni služila namenu, zaradi katerega je bila zgrajena, to je kot obramba polotoka pred barbarskimi vpadi: tako Alarik kot Atila sta šla tod, ne da bi naletela na kakršen koli odpor.« 

Megla se zgosti, okoliški gozdovi postanejo še bolj mračni med temi odročnimi, samotnimi in razgibanimi hribi, med temi skrivnostnimi gorami burje. Nenadoma Vesna pobere nekaj rož in mi jih pokaže: »Ali jih poznaš? Pri nas jim pravimo Spominčice, ime, ki je povezano s spominom, s tistim, kar ne smemo pozabiti ...« In nenadoma se mi zazdi, da govori trdnjava sama in da je tokrat pravo ime tisto romaneskno, tisti nepozabime, ki se sredi teh meglic zdi kot opozorilo vsem, ki še vedno vztrajajo pri gradnji zidov.