Rut
Program
18:00 raziskovanje vasi Rut in Grant v organizaciji KTT Društva Baška dediščina; odhod s trga pri lipi v Rutu - Rut, 5242 Grahovo ob Bači
20:30 pogostitev lokalne skupnosti pri lipi v Rutu
21:30 začetek predstave pri lipi v Rutu
jezik dogodka: slovenščina
informacije: +386 30313488
zahvala: KTT Društvo Baška Dediščina, Nikolaj Maver
V Rut pridem zgodaj zjutraj, ko je še temno. Ko zora udari po zasneženih grebenih nad menoj, me svetloba, ki se odbije navzdol v temo doline, spomni na druge grebene in drugo svetlobo, ki sem jo videl pred nekaj leti v al-Karaku v Jordaniji, svetopisemskem Kir-Haresethu ali Kiru Moabskemu.
Rut, Moab... neverjetno: tako kot Tamar je tudi Rut tujka, Moabka, in skupaj s Tamar in Rahab ena od treh tujk v Jezusovem rodovniku, kot poroča Evangelij po Mateju. Tudi vasica Rut je tujka: v 14. stoletju so jo na ukaz oglejskega patriarha Bertolda Andechs-Meranskega ustanovile skupine priseljencev iz Innichena v Pustriški dolini in ji dale ime Teutsch Gereuth ali »Nemški kanton«, priimki njenih prebivalcev še vedno pričajo o tej drugačnosti, čeprav je slovenščina v govorjenem jeziku že davno izpodrinila nemščino.
Po prvi svetovni vojni so sem prišli še Italijani, ki so na grebenu zgradili ogromne utrdbe (znani »Vallo Alpino del Littorio«) in na Tržaškem ustrelili sovaščana Simona Kosa, enega vodilnih članov tajne iredentistične organizacije T.I.G.R. (akronim za Trst-Istra-Gorica-Reka). Tigrovci so se borili proti proti politiki italijanizacije Slovencev in Hrvatov, ki jo je izvajal fašizem, in skrbeli za tihotapljenje ljudi, orožja, streliva in brošur prek meje.
Zdaj je v Rutu vse tiho, celo stoletna lipa, ki bi zagotovo imela veliko povedati. Svetopisemski Rut je simbol prijaznosti, in vse tukaj se v zgodnjem jutru zdi prijazno: stare hiše, zložene ena poleg druge, lepo urejene skladovnice lesa, travniki, ki se kot stopnice starodavnega gledališča radialno odpirajo v gozd nad seboj.
Nikolaj Maver, zdaj že upokojeni, nekdanji predsednik Kmetijske zadruge Tolmin, me spremlja okoli cerkve do pokopališče, trava je še polna rose: »To je Italijan, karabinjer... umrl je na grebenu, a ne zaradi vojne, nesreča, ne vem.« Ko vstopim v tempelj, me preseneti s freskami poslikana apsida: »Ko sem bil otrok, ko sem bil ministrant, se med mašo nismo mogli premikati, toliko je bilo ljudi.«
Ko se približam, opazim nenavadno žensko postavo; razpuščeni lasje, razgaljene prsi in dvojni rep morske deklice, ribe. »To je riba Faronika. V teh krajih pravijo, da je ona vzrok potresov. Ko se razjezi, maha s svojim dvojnim repom in tukaj gori je konec sveta.« Riba, razumem, kaj pomeni, ampak ... »Nikolaj, zakaj Faronika?« »Ne vem, morda zaradi faraonov... navsezadnje vemo, kljub vsemu je Afrika tista, ki pritiska.«